15. september 1947 je bil veličasten datum, saj je Slovenija vključila v svoje meje Soško dolino, del Brd, del Goriške, Vipavsko dolino, Notranjsko in večji del Krasa. Rapalska meja, ki je prizadejala od leta 1920 dalje našemu narodu toliko gorja, je bila za vedno izbrisana. Bil pa je tudi grenak priokus, ker smo izgubili Gorico in dostop do morja, kajti v obalnem pasu od Devina do Novigrada je bilo ustanovljeno Svobodno – tržaško ozemlje. V njem naj bi sicer Slovenci, skupaj z Italijani in Hrvati uživali enake pravice, naša republika pa bi bila obsojena, da ostane kontinentalna država brez lastnega pristanišča. Splet političnih okoliščin je to dejstvo spremenil, saj STO v praksi ni nikoli zaživelo. Leta 1954 je v sporazumu z velikimi silami prišlo pod civilno upravo Italije in Jugoslavije, ki sta se pozneje, leta 1975, dogovorili, da bosta priznali ločnico med cono A (Trst z okolico) in cono B (Koper in Bujščino) kot dokončno mejo.
Beograjska vlada je cono B že leta 1947 razdelila med Slovenijo in Hrvaško in s tem sprožila proces vključevanja obalnega prostora med Ankaranom in Piranom v slovensko gospodarsko in kulturno življenje. Šlo je za razvoj, ki ni bil brez travm, saj je večina avtohtonega prebivalstva (pa tudi marsikateri Slovenec in Hrvat) optirala v Italijo v strahu pred "slavokomunisti". Ta beg je zapustil med ljudmi, ki so se naselili na oni strani meje bridka in celo sovražna čustva, ki so se cepila na tradicionalno preziranje "ščavov" in še danes pogojujejo miselnost številnih sosedov, celo njihovih intelektualnih in političnih liderjev.
Slovenci smo Primorsko v zadnjih desetletjih v marsičem gospodarsko razvili, jo kulturno oplemenitili in jo preko koprskega pristanišča, Sežane in Nove Gorice povezali s svetom. Na pogorišču, ki ga je pustil za sabo fašizem, smo oblikovali demokratično družbo svobodnih in ponosnih ljudi, ki so zmožni konstruktivno sooblikovati skupno bodočnost s preostalo Slovenijo in Evropo. Uspešno politiko ekonomske in intelektualne rasti nameravamo nadaljevati in razvijati, kakor tudi politiko odprtih vrat in iskanja dobrega sosedstva. Pri tem pa pričakujemo uveljavitev konstruktivnega odnosa do nas tudi na italijanski strani meje, kakor tudi priznanje pravic naši manjšini v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Pač v sozvočju s spoštljivim odnosom, ki ga znotraj naših meja skušamo udejanjiti do italijanske manjšine v obalnih občinah. Prepričani smo, da bo samo zmaga dobre volje in razuma pri nas in sosedih prispevala h krepitvi tistega sožitja, ki ga je napovedovala vključitev Slovenije in Italije v skupni evropski prostor.

Ernesta ERŽEN
in ostali primorski kandidati LDS:
dr. Jože PIRJEVEC, dr. Lucija ČOK , Anica KANALEC PREŠEREN, Franko FIČUR, Dorijan MARŠIČ, Breda KRAŠNA, Uroš PETOHLEB, Črtomir ŠPACAPAN, Matej ARČON, Boris AMBROŽIČ

povzeto po www.lds.si

Ogledov: 316